Najprej iskrene čestitke. Za teboj je izvrsten vikend. V paru s Španko Silvio Soler-Espinoso si osvojila 710,000 USD vreden WTA turnir v New Havnu. V paru sta igrali šele drugič, osvojila pa si največjo trofejo v karieri. Kaj vse se dogaja v človeku ob tovrstnem dosežku? Kakšne podobe in občutki so te preplavili v trenutku, ko si se zavedala, da je vse res in da niso bile samo sanje?

Zmage in porazi so sestavni del vsakega športnika in dogajajo se skoraj vsak dan. Tako zmago, kot poraz, se moraš naučiti obvladovati. Zmaga na takšnem turnirju, na takšni ravni….hm,  pa se ne zgodi ravno vsak dan. V prvi vrsti so tovrstni uspehi poplačilo za ves vloženi trud v preteklih letih. Športniki se skozi kariero soočamo z vzponi, padci, ter poškodbami. Poleg tega živimo še daleč stran od svojih najdražjih…To so občutki velikega zadovoljstva, poplačilo za vztrajnost…

Ob tako pomembnih dosežkih, se človek pogosto spominja tudi svojih začetkov. Tistih prvih zamahov, prvih treningov, prvih upov, želja in najverjetneje tudi solza.

Vse skupaj se je začelo zelo zgodaj. Bila sem kot ostali vrstniki. Imela sem svojega idola, se veselila zmag, potočila tudi kakšno solzo.

Si mlada in uspešna športnica. Koprčanka, ki se je odločila profesionalno pot nadaljevati v tujini. Kakšna so bila tvoja pričakovanja, želje in upi, ko si se začela spogledovati s tujino in resneje premišljevati o možnosti selitve?

Res je, da igram turnirje po celem svetu, vendar moja baza ostaja v Sloveniji, še vedno je v Radencih. Pogosto treniram tudi na obali in tako ohranjam stik z domačimi. V času turnirjev se veliko družim s soigralkami in tudi spoznavam nove ljudi po različnih koncih sveta. O selitvi v tujino pa še nisem razmišljala. Trenutno me to kar delam,  zelo veseli in navdušuje.

Leta 2004 si postala profesionalna igralka tenisa. Kako se je od tedaj spremenilo tvoje življenje? Kaj je tisto, kar imaš občutek, da ti je tenis dal, ti omogočil?

Da postaneš profesionalni športnik, se moraš odrekati vsemu tistemu, kar imajo vrstniki. Dobiš pa tisto, kar vrstniki nimajo. Zaradi tenisa vsako leto dvakrat obkrožim svet in to je zelo naporno. Najbolj utrujajoča so ravno potovanja in velik izziv predstavlja premagovanje časovnih razlik. Marsikdo bi dejal, kakšno lepo službo imaš. Res je, vendar prava lepota nastopi, ko se začnejo stvari dogajati. Ko je vloženi trud poplačan z uspehi. Vesela sem, da se mi dogaja..

Kaj se skriva v zakulisju sveta, ki mu vlada profesionalni tenis? Kaj se zgodi, ko se luči ugasnejo, ko so nagrade podeljene, praznovanja zmagovalcev zaključena in je zjutraj novi dan?

To je moja služba. Potem, ko so nagrade podeljene, včasih še isti dan odpotujemo na drugi turnir ali celo domov. Začne se nov dan, nov teden… Glavo je potrebno hitro obrniti v drugo smer. Časa za proslavljanje praktično ni. Začnejo se priprave na nov turnir, adaptacija, pogosto so tukaj tudi novi igralni pogoji, novi nasprotniki…

Ko je dejavnost na profesionalni ravni in so v igri visoki zneski, sem prepričana, da sta stres in pričakovanja toliko višja. Kako se boriš, soočaš s tujimi pritiski in svojimi pričakovanji?

Med turnirjem ali tekmo o denarju ne razmišljam. O denarju razmišljam samo takrat, ko moram plačati račune. Seveda je denar pomemben, da lahko nemoteno treniraš in tekmuješ. Ne poznam športnika, ki bi mu lahko misli sredi tekme švigale po denarni nagradi. Med tekmo moraš biti izjemno koncentriran na igro, na naloge in taktične zamisli, ki se jih dogovoriš s trenerjem ali s soigralko. Večja je koncentracija, manjši je stres. Odmisliti pa moraš pričakovanja okolice, saj te tovrstni vplivi hitro zmedejo.

Kaj bi ob zaključku najinega intervjuja sporočila obiskovalcem portala www.obala.net?

Vztrajajte v temu, kar si želite delati. Prej ali slej se bo obrestovalo.