Vaša zgodba, ki vas je pripeljala do tam, kjer ste danes, ni bila tako predvidljiva. Kako gledate nanjo danes?

Moja zgodba je v določenih ozirih res morda malce nenavadna. Kar nekajkrat so me ljudje, ki sem jih srečal na svoji poti, celo verjetno nehote, odvrnili od namenov, ki sem jih tedaj imel. Harmonika mi je od nekdaj bila nekako pri srcu. Spominjam se, da smo jo doma celo imeli in to eno majhno,  kljub temu, da je oče igral klavir. Odločitev je padla, da se vpišem v glasbeno šolo, da se bom lahko naučil igrati harmoniko, čeprav so nas sprva skušali prepričati, naj se raje vpišem k igranju violine, saj je tedaj primanjkovalo violinistov. Mama se k sreči ni pustila prepričati in še danes sem ji zelo hvaležen. To je bilo pravo šolanje. Tisto klasično izobraževanje z notami. Kmalu se je izkazalo, da imam nekaj talenta. Nekako sem si želel nadaljevati z igranjem na klavirsko harmoniko, ki sem jo poznal. Odločil sem se pa nadaljevati z diatonično. Takrat se je znanje skrivalo, po notah se ni učilo, saj je bila konkurenca velika in vsak si je želel ohraniti mesto na porokah in služiti denar. Potem se je pa začelo. Igranje sem vadil sam. Sam sem se tudi pripravljal. Zaradi glasbene izobrazbe, sem bil tudi ustrezno podkovan in žel sem uspehe. To je bila nekako ta bistvena razlika. Moje igranje je bilo drugačno, saj je bilo igranje po notah  in to me je nekako zapeljalo v druge vode. To je zelo zanimivo področje. Takrat ni bilo narejenega še ničesar in igranje po notah je bila za tisti čas nekakšna novost. Z igranjem po notah sem spremenil  zgodovino tega inštrumenta.

Ljudje, ki nam pridejo na pot in slučaji, ki se nam pripetijo, nosijo v sebi posebno moč. Včasih se zgodi, da osebe v nas vidijo, začutijo nekaj, česar mi sami nekako (še) ne.

Vse skupaj se je odvijalo v drugačni smeri in bolj nehote, kot pa, da bi si to res sam želel. Predstavljal sem si, kako bom nekoč igral nekaj za pusta, pa malo na veselicah in to bi bilo nekako to. Ljudje, ki so mi prihajali na pot, so me nekako nevede usmerjali. Ko sem dosegel prvi cilj, sem začutil, kako me drugi spodbujajo in bodrijo. To sem opazil tudi na tekmovanjih.

Ko sem se prvič udeležil tekmovanja, sploh nisem vedel, ali igram dobro ali slabo in ko je do mene pristopili člani komisije, so pričele deževati pohvale in spodbude. Spraševal sem se, kaj sem sploh takega naredil? Zakaj me tako in toliko hvalijo? Vsak cilj,ki sem ga dosegel,  je bilo poglavje zase. Nekakšna rdeča nit, ki me je peljala v neko smer. Sčasoma sem v pogovorih z drugimi razumel, da gre moja pot nekako v eno smer.

Učenci se skozi glasbo razvijajo

Pedagogi imate zelo pomembno vlogo. Mlade lahko namreč navdušite ali odvrnete od učenja. Včasih se mi zdi, kot da marsikdo na to pozabi. Da pozabi na odgovornost, ki jo z opravljanjem določenega poklica oziroma nudenjem storitve, nosi do sebe in do tistih, ki jih uči.

Odličen glasbenik pogosto ni prav tako odličen pedagog. Stvari se mu namreč zgodijo spontano, z lahkoto. Pogosto nima izkušnje, kako je, ko nastopijo težave. Kako naj v teh primerih pomaga učencu, saj še sam nima tovrstne izkušnje? Jaz to izkušnjo imam. Imam namreč tehnično glasbeno podlago, ki mi jo je dala glasbena šola in izkušnjo, ko sem znanje pridobival sam. Takrat ni bilo mentorjev in sam sem stvari preizkušal v želji, da bi igral vedno bolje.

Vsak je drugačen in to je potrebno pri poučevanju, pri prenosu znanj upoštevati. Vsak od nas je poseben in zato je potrebno zavzeti specifičen, individualen pristop. Kar velja za enega ni nujno, da bo imelo enak učinek na drugemu, da bo ustrezalo še tretjemu. V razredu je lahko 10 učencev in prav toliko je lahko tudi načinov, kako približati učencu glasbo. Potrebno je iskati, najti in uporabljati tiste načine poučevanja, ki so pravilni, saj tukaj ne govorimo samo o poznavanju not. Tukaj se ne gre zgolj za igranje, ampak tudi za razumevanje. Nekomu je bližje ena skladba, nekomu drugemu druga. Vedeti moramo, da skozi glasbo, skozi iskanje tistega, kar nekomu ustreza, se človek razvija, dobiva svoje inpute. Vsakemu nekaj leži in ravno s posvečanjem pozornosti temu, kar je učencu blizu, kar mu je všeč, dobiva navdih, voljo in motivacijo za nadaljevanje. Pogum in smisel za vztrajanje.

Človek lahko drugim da samo to, kar ima najprej sam. Če tisto, kar opravlja, opravlja s srcem, predanostjo in strastjo, lahko tovrsten način prenese tudi na druge. V kolikor pa se nečesa loti mehansko, hladno in z duhom, da je to pač treba, ker se mora, čeprav si sam v biti tega ne želi, so rezultati verjetno precej drugačni od želenih.

To absolutno velja in se še kako pozna. Sam v delu pedagoga, učitelja vidim neko poslanstvo. To se lahko občuti in vidi tudi v glasbenih šolah. Nekateri učitelji imajo vedno poln razred učencev, drugi manj. Učitelj se lahko od učencev ogromno nauči, saj gre za recipročen proces, v katerem sodelujeta obe strani. Gre za medsebojno dajanje in prejemanje. Pedagog, v kolikor si to dovoli, lahko od učencev dobi nove vpoglede, celo navdih. Jaz nekaj nudim, nekaj dam, ampak moram tudi prisluhniti, kaj mi pravi druga stran. Tudi učenci imajo navdih, imajo znanje in strast.

V kakšen spominu imate sebe kot učenca in kakšni so učenci danes?

Dandanes so mladi vajeni izjemne hitrosti. Vse mora biti takoj na dlani in nemudoma dosegljivo. V mojih časih, se je vse odvijalo bolj počasi, in tudi mi smo bili bolj potrpežljivi. Danes je marsikaj drugače. Ko učenci odrastejo, prej zavohajo denar in biznis. Po tekmovanjih določeni zmagovalci zelo hitro postanejo slavni, pomembni in na žalost tudi meteore. Kje se izgubijo izvajalci, skladatelji, glasbeniki? Aktualni so tisti moment. Svojega potenciala naprej ne razvijajo in kaj hitro gredo v pozabo. Če se človek po zmagi ne razvija, se na določeni točki vse ustavi. Če ne razvija svojih sposobnosti, svojega talenta, potem v določenem trenutku vse skupaj zablokira.

Poučujem nekaj učencev, s katerimi delamo počasi. Začetki so vedno počasnejši, saj je izjemno pomembno, da učenci dobijo tiste prave, solidne, trdne temelje. Tisto bazo, tisto trdno osnovo, da ko bodo odšli, bodo lahko sami naprej razvijali svoj talent in sebe. Jaz jim lahko dam bazo, kaj bodo pa z njo naredil, pa je njihova stvar. Vsak je namreč odgovoren za svoje življenje. Jaz jih lahko zgolj usmerjam in naredim vse, kar je v moji moči, da jim dam znanje in izkušnje, ki jih imam, ostalo je pa na njih.

Klasična ali diatonična harmonika. Ni ju lahko ločiti, predvsem pa poznati njune specifike, torej njune prednosti in slabosti. In tukaj so naše predstave na preizkušnji, saj se marsikdaj izkažejo za napačne.

Klasična in diatonična harmonika se v marsičem razlikujeta. Klasična harmonika, je nekako primerna za ožji krog ljudi. Je zelo zahtevna za poslušanje, zato je res samo za prave sladokusce.

Diatonična harmonika pa je namenjena  širokemu krogu poslušalcev in je zelo zelo razširjena. Ljudje, žal zaradi določenih stereotipov, pojmujejo to glasbilo samo kot neke vrste zabavnjaško - turbo zadevo. Ne smemo pozabit, da ima svoje mesto tudi v pristni ljudski glasbi. Vedno bolj pa si utira pot tudi v koncertnih dvoranah.

Sam sem z diatonično harmoniko že nastopal v berlinski filharmoniji, v slovenski in tudi v Cankarjevem domu. To so kraji, kjer do sedaj ni imela vstopa. Z določenim igranjem in pravim programom, se da priti tudi tam. Na mednarodnih tekmovanjih, so se pojavili tudi moji učenci, ki so zmagal in sedaj si utirajo pot v ta ambient. Tudi mi skušamo narediti tovrsten podvig, tovrsten prodor. Vesel sem, ker sem opazil, da so nas tudi klasični harmonikarji začeli sprejemati. Spekter se je začel torej počasi širiti.

Od znanega k neznanemu

Še ena predstava, ki jo ljudje imamo v povezavi z glasbo so nastopi. Torej priložnosti, ki jih imajo harmonikaši za igranje v javnosti. Predstavljam si, kako težko mora biti učencu, vedno znova zbirati moč, iskati v sebi voljo in vztrajnost, za učenje inštrumenta, doma, sam, za štirimi stenami, ko se drugi podijo za žogo zunaj na igrišču in ko imajo vsako nedeljo priložnost se pomeriti z drugimi in pokazati to, kar znajo.

Na eni strani je tovrstna predstava kar realna in včasih premišljujem, da bi bilo za učence potrebno storiti še mnogo več. V glasbeni šoli je veliko učenja teorije, lestvic, medtem ko se skladbam posveča malo pozornosti.  Morda se zgodita dva, včasih celo trije nastopi letno, in to je to. Domačih skladb jih ne bomo učili in jih učenci ne bodo igrali, ker naj bi jih s tem pokvarili. Ravno zato je velik osip pri klavirski harmoniki. In to so te velike napake, ki se delajo.

Imam pravilo od katerega ne odstopam in to je: od znanega k neznanemu. V kolikor želim učenca motivirati, se mu moram približati z glasbo, ki je njemu všeč, s tem, kar on pozna. Vsa glasba je v redu. Lahko je slaba, lahko je dobra. Ne sprejemam pa, da je samo klasika prvorazredna, rok ne velja skoraj nič, narodno zabavna pa ni omembe vredna. Vsaka zvrst glasbe ima svoje viške, zelo profesionalno izpeljane nastope in tudi zelo slabe izvedbe.

Pri harmoniki je potrebno znati usmerjati na način, da se vedno nekaj dogaja. Da učenec razume, da to, kar vadi, ni nekaj, kar je samo sebi namen, ampak da je to baza, tista osnova, s katero  bo lahko melodijo dobro izvedel. Tako je kakor pri športu. Le da je tam tovrstno razumevanje že samo po sebi umevno, pri glasbi pa (še) ni. Tega določeni učitelji ne podajajo. Glasba mora biti tudi zabava in ne sme biti mučna. Učencu ne sme biti v breme. Tudi lestvica mora biti podana na zabaven način. Izvajalec se mora zabavati, na odru ne sme trpeti in se spraševati, ali bo zmogel ali ne.

Pomembno je tudi zaupanje. Pedagog, učitelj, mora učencu iskreno povedati, kakšne so in kje so njegove šibke točke. Mora jih poznati in na njih delati. Tudi učenec mora vedeti, pri čemu je. Začutiti mora zaupanje vase, tisto gotovost, da obvlada. Kot član komisije na tekmovanjih vse to opazim. To se vse vidi, čuti in opazi. Učenci so včasih prav terorizirani.

Igranje je pripovedovanje

Izvajalci na odru potek skladbe ter melodijo poznate, nam poslušalcem je to neznanka. Kako ohranite koncentracijo, ko ugotovite, da ste se zmotili? Da vas dvom ne zapelje v strah pred vnovično napako. To razumsko gre, vendar,ko si na odru sredi igranja, je verjetno marsikaj drugače.

Bistvo ni napaka in to je treba otroke naučiti. Bistvo je, da nekdo z veseljem posluša. Napake, v kolikor niso res ogromne, slišimo samo mi izvajalci, poslušalec je ne opazi. Na odru je pomembno samo to, kako bo izvajalec skladbo posredoval. Za tovrstno dejanje pa je potrebno stopiti v skladbo, se z njo zliti, jo začutiti, se ji prepustiti in uživati. V kolikor pa izvajalec ostane fokusiran na to, ali bo izvedba pravilna, se sprašuje, kje bi se lahko zmotil, potem se bo napaka vsekakor pripetila, vprašanje je torej samo čas, pripetila pa se bo zagotovo.

Glasba te mora ujeti in ti se ji moraš prepustiti. Glasba niso napake. Glasba je komunikacija. Četudi skladbe ne poznaš, je to neko pripovedovanje. Izvajalec mora poslušalca nagovoriti, ga z glasbo povabiti, da vstopi v zgodbo, ki jo z igranjem na inštrument pripoveduje.

Če greste na koncert in preverjate, kdaj bo konec, to pomeni samo to, da tehnično je bila izvedba korektna in dobra, ampak v kolikor vas izvajalec ni mogel potegniti v zgodbo, potem to ni bilo to.

Glasba niso note. Note so, ampak to ni to. Note so samo zapis. Kar naredi razliko je tisto drugo. Je tista melodičnost, ki jo note ne dajo, ampak jo da oseba, ki igra. Oseba, ki z igranjem pripoveduje.

Titule, dosežki mi ne pomenijo toliko, kot mi pomeni glasba kot takšna. Pomembno je tisto drugo. Oh, kako je lepo in to je to. Tega se ne da kupiti. Kar jaz (z)ačutim, ko igram…..to se ne da opisati, to se lahko samo občuti.

Ne uničujte mladih talentov

Ali k vam prihajajo samo učenci z glasbenim predznanjem?

Ne. Kdor pride k meni brez predznanja, pride z veliko zadrego, češ nič ne znam. Na to odgovarjam: to je super, ker pomeni, da bomo gradili z ničle in to počasi. Gradili bomo  temelje.  Kdor pa je doma skušal sam nekaj vaditi ali pa se učiti od kakšnih učiteljev, in to takšnih psevdo učiteljev,  ki prepogosto talentirane otroke učijo nekaj na pamet, kar jim dolgoročno škodi, pridejo k meni z napačnim znanjem. Vsakič znova se lahko na lastne oči prepričam, kako njihova drža ni pravilna, kako roke niso primerno postavljene, ritma sploh ne poznajo in takrat se zgrozim. Na učne ure pridejo brez kakršnekoli osnove. Da se to dogaja, ni pošteno. Predvsem ne do mladih,  saj so med njimi tudi talenti, ki si tako izjemno otežujejo nadaljne delo. Morali se bodo najprej odvaditi vse, kar so se napačno naučili in to vemo, kako je težko, ko nekaj že znaš in ugotoviš, da kar znaš ni pravilno in da se boš moral vse učiti znova in to od začetka, le da tokrat drugače. Nato je na vrsti učenje pravih stvari. Kar je vsekakor težje in kompleksnejše, kot če bi se že prvič učil pravilno.

Na kaj naj bomo torej pozorni pri iskanju pedagoga?

Na to, kaj obljublja in kako potekajo stvari na začetku. V kolikor pedagog, učitelj že na začetku obljublja, da se bo učenec v tednu dni naučil zaigrati skladbo, kot je recimo »Na planincah«, bi se jaz nemudoma obrnil in odšel. Vsakemu učencu je na začetku potrebno pokazati pravilno držo rok, premikanje prstov. Osnove so zelo pomembne, zato moramo biti pri poučevanju le teh izjemno previdni.  Tega se v enem tednu preprosto ne da doseči. Ste se kdaj vprašali, zakaj pianisti potrebujejo kar nekaj let, da znajo nekaj zaigrati? Da velja nekaj podobnega tudi za violiniste. Trobentači se en mesec učijo pravilnega dihanja. Zakaj pa mislimo, da bi lahko harmonikaši že po enem tednu znali zaigrati »Na planincah«?

Določena garancija so pa vendarle lahko glasbene šole, saj so tam usposobljeni ljudje.

Pridejo vzponi in pridejo padci

Ko smo priča izjemni izvedbi in se nam le ta zdi tako preprosta in z lahkoto ponovljiva, pogosto pozabimo, da se za takšnim performansom skriva veliko truda, vztrajnosti, dela in profesionalnosti.

Ljudje, ki pred našimi očmi z izjemno lahkoto uspejo narediti določen performans, za katerega se zdi, da je izjemno preprost, moramo vedeti, da so na delu profesionalci. Da se za tovrstno izvedbo skriva izjemen in dolgotrajen trud, predvsem pa velik napor in vztrajnost. Poteka pa tovrstno delo postopoma. Vsak, ko je začel, je začel iz nule. In veliko je tistih majhnih ciljev, ko se človek povzpenja. Na začetku ne moremo vaditi kot profesionalci, ure in ure, saj smo šele začeli. Vaditi moramo po naših zmožnostih in primerno točki, na kateri smo. Seveda pa moramo sproti nekaj dodajati. Pomembni sta volja do dela, vztrajnost, doslednost in postopnost. Pridejo vzponi in pridejo padci. Temu se ne moremo izogniti. To so preprosto del življenja in del poklica. Pridejo tudi obdobja, ko ne gre in ne gre.  Ko harmonika dobesedno stoji v kotu nekaj časa.

Prav tako komponiranje ni preprosto. Komponisti imajo ogromno znanja, saj morajo vse uskladiti. Dobiti morajo idejo za skladbo, zelo dobro poznati posamezne inštrument in melodijo, kompozicijo, saj le ta mora ustrezati naravi inštrumenta. Če se nekaj lepo sliši, to še ne pomeni, da je tehnično  ustrezno  in da se lahko zaigra. Komponisti  morajo združiti kar se da dobro navdih, pri temu pa morajo upoštevati tudi specifičnosti inštrumenta. Dobro morata sodelovati tudi skladatelj in izvajalec. Diatonična harmonika je zelo specifična, ima svoje zakonitosti, ki jih je treba poznati, predvsem to, kako se le te kažejo.

Ljudje se težko sprijaznimo z obdobji, ko nam nekaj ne gre. Lažje se znajdemo takrat, ko nam gre vse po planih in željah. Kljub temu, da nam ne gre, se ne damo in še vztrajamo, čeprav nam še vedno nekako ne gre.

Ko opazite, da ne gre, preprosto prenehajte vztrajati. Če začutite, da vam gre vedno slabše, prenehajte z igranjem, saj to res ni problem. Prekinite ali menjajte skladbo.  Vzemite si nekaj časa in kasneje boste nadaljevali. Ne trmasto vztrajati na nečemu in se siliti, če opazite, da vam ne gre.

Ali je kakšna starostna omejitev?

V društvu Kraška harmonika imamo učence stare od 6,7 pa vse tja do 60 in več let. Vsak se lahko nauči igrati harmoniko, seveda, če si to želi. Različne bodo ambicije, cilji, vendar za lastno dušo, da nekdo lepo zaigra in da publika z veseljem prisluhne, res ni starostnih omejitev.

Smo na začetku prave poti

V času najinega pogovora me je vseskozi spremljal občutek, da je pred nami še kar nekaj izzivov, ki kličejo po ukrepu. Kljub temu pa verjamem, do so stvari, ki nam gredo dobro od rok. Nekaj takšnih preprosto mora biti.

Dobro nam gre to, da smo se usmerili na pravo pot. Smo na začetku, ampak na začetku prave poti. Manjka nam koncertna glasba. Polka in valček sta v redu, ampak tukaj je še mnogo drugega, čemur je vredno nameniti pozornost. Čemur je vredno prisluhniti in tudi eksperimentirati. Tista prava, pristna ljudska glasba je že nekaj, kar se pomotoma meče v skupen koš z Valčkom ali Poljko, čeprav tja sploh ne spada. Stvari se počasi spreminjajo in čutim, da gremo v pravo smer. Pozitivno je, da se je to začelo.

Diatonična harmonika na odru je nekaj, ob čemur lahko ljudem zastane dih. Podati določene skladbe na drugačen način, je nekaj preprosto fantastičnega. Biti pripravljeni slišati tudi nekaj drugega, je izziv in ravno v tem je njegova lepota. Čaka nas trdo in dolgotrajno delo. Pred nami je dolga pot, ampak prepričan sem, da se z voljo, vztrajnostjo in željo, da narediti marsikaj. Sam poznam 3, 4 osebe, ki mislim, da jim lahko uspe. Tukaj je sedaj samo še vprašanje časa. Začelo se je in mi gremo naprej.

Kakšne so vaše želje za v prihodnje?

Z zvezo diatonične harmonike Slovenije si želimo spraviti diatonično harmoniko na srednjo glasbeno šolo, v učne načrte, ter vključiti originalno koncertno literaturo v učbenike. Želimo si malo reda, kajti dandanes vsak že uči po svoje. Eni po risbicah, drugi po simbolih, tretji po videu,itd. Na takšen način nas nihče ne jemlje resno, saj je prevelika zmešnjava. Obstajajo namreč razlike pri dojemanju učenja. Mi si želimo stvar poenotiti , da bi obstajal nekakšen enotni sistem poučevanja osnov, ne pa da se dogaja to, kar se. Učenci sploh ne poznajo določenih osnov. Včasih ne vedo niti katero noto igrajo. To je tista bitka, ki jo sedaj bijemo. Brati note pomeni tudi razvijati znanje o inštrumentu, o njegovih specifikah, kar ponuja možnost po razvoju in eksperimentiranju.