Gani Llalloshi, Dance with me
Gani Llalloshi (Priština, 1965) je po študiju v rojstnem kraju nadaljeval s specializacijo na ljubljanski akademiji. Pozneje je svoje znanje izpopolnjeval na različnih študijskih bivanjih in umetniških rezidencah po Evropi.
Gani Llalloshi se nedvomno uvršča med pomembne likovne ustvarjalce srednje generacije. Njegovo delo je dobilo tudi zasluženo mesto v zgodovinskih pregledih sodobne umetnosti na Slovenskem. In z vsako razstavo nas vedno znova preseneča z izvirnostjo in tako različnimi umetniškimi pristopi. Ob tem pa vselej v ozadju prepoznamo izjemno sensibilno osebnost, vedno kritično do družbe in njenih procesov. Problematiko, ki jo obravnava v svojih delih, črpa iz neposrednega okolja, pri čemer se pogosto vrača v rodno Kosovo.
Cikel z naslovom Dance with me se v izbiri folklornega motiva navezuje na projekt Nostalgie, pri katerem so fantazijske krajine obdane z barvno bordurno dekoracijo tkanih čilimov. Motiv cikla akvarelov Dance with me pa je ljudski ples, ki je v preteklosti pripadal plemiškemu sloju južne, epirske Albanije. Toda povezava je veliko intimnejša. Plesoče figure v narodnih nošah odsevajo spomin na čustveno doživljanje iz umetnikovega otroštva ter navezanost na rodno pokrajino v zgodovinskem, geografskem in kulturnem pogledu. Avtorjeva želja je poudariti sporočila plesnih obredov, ki jih v spominu ohranja kot odraz stanja duha in večno pozitivnih čustev, kot so dvorjenje, ljubezen, sreča in veselje do življenja. Estetika oblačil pa v svoji brezhibni popolnosti in v detajlih odraža dostojanstvo ter spoštovanje do sočloveka.
V likovnem diskurzu si avtor postavlja vprašanje, kako z vizualno govorico ustvariti občutek gibanja in zvoka. V nenehnem eksperimentiranju in iskanju pravega medija je tokrat prvič uporabil tehniko akvarela. Tako nastajajo figure hipno in neponovljivo, ob dotiku z vodo se osnovna barva spremeni v paleto pastelnih odtenkov, ki z različno barvno intenzivnostjo ustvarjajo posebno plastičnost in poetičnost. Nadzorovano, hoteno, pa tudi nepredvidljivo se pojavljajo liki, nekakšni Rorschachovi madeži, ki se kmalu izkristalizirajo v sublimne podobe plesalcev. Minimalni barvni akcenti jim dajejo poseben ritem in pred nami, na zračnem in izčiščenem likovnem polju zaživijo gibljive figure. V ritmu plesalcev zaslutimo zvok, ki iz ozadja vedno bolj zapolnjuje praznino in nas nagovarja, da se prepustimo čutnemu doživljanju in refleksiji.