Aleksij Kobal, Barvna stran teme

Likovno ustvarjanje Aleksija Kobala neprekinjeno odraža sodobno globalno in lokalno družbo, civilizacijsko in tehnološko izpolnjeno, toda v bistvu odtujeno in osamljeno, čimer se zapisuje v krog družbenokritičnih ustvarjalcev. Hkrati raziskuje in eksperimentira z izbranim medijem: na njegovi tridesetletni slikarski poti sledimo različnim ciklusom, ki jih vedno znova na novo oblikuje in nadgrajuje. Ne glede na izbrano tehniko pa njegova dela na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti.
V razstaviščih Obalnih galerij Piran njegovo likovno ustvarjalnost ves čas spremljamo in predstavljamo. Nazadnje smo leta 2012 razstavili opus slik Nocturno v Monfortu, za kar je leta 2016 tudi dobil nagrado Prešernovega sklada. V Galeriji Loža bo tokrat na razstavi predstavil najnovejši opus slik, ki jih je ustvaril v zadnjih dveh letih in pomenijo kvalitativen preskok v izčiščevanju slikovne površine za avtorja nepomembnih detajlov v smeri zrelega in aktualnega izpovedno sporočilnega izraza. Navidezna preprostost in minimalizem podob je intimna sublimacija in redukcija na bistvene elemente sporočilnosti, torej na že ekspresivno izrazno slikarsko govorico. Predstavljena dela pomenijo avtorjev intimni nostalgični in kritični nagovor, ki bo gledalce spodbujal k razmišljanju, jih usmerjal v različne interpretacije in iskanje odgovorov.
Ponavljanje osnovnih upodobitev: dreves, luči in lestev, panojev, vetrnic, ograj in jaškov … je temeljna značilnost novih slik Aleksija Kobala. Členjenje likov pa je tudi past in gnezdo za lacanovski pogled, ki zdaj odkriva notranjost notranjega (das innere des inneren) kot Demokritov in Lacanov den, atomos, khoris in monada, ki se ujema v zunanjo, vseobsegajočo khoro, torej nekaj, kar je še neopredeljeno, kar vzbuja grozo in tesnobo, strah pred ničem (angst vor nichts) … Zdaj vsepovsod prevlada tema khore, temačni temelj prasubstance, lux nera, večna noč kot temeljna osnova platna. In iz katere vznikajo otočki = rajski vrt svetlobnih bliskov, ki zadenejo oko kot dupe-regard, kot prelisičeni pogled, ki vara le na površini. Nebesa je zamenjalo podzemlje, vesoljno luč vesoljna tema skalnega grebena, rovov, jam, kanalov in votlin zaprečene praznine. Otočki neizmerjene svetlobe so kakor majhni monoliti, pithos (skrinjica pandore), školjke, rože, gube in amebe (ambh = i. e.: prestopanje, deljivost, z vseh strani).